Uporabili so metlo in čopič, namočen v rdečo barvo. Joj, zakaj so oči tako rdeče obrobljene? In sploh, kakšna čudna glava pa je to? Pri tem kaže Anže na zobe v glavi, Alja pa vedno znova rožlja z verigo. Kaj se vendar dogaja?

"Kdaj pa se pravzaprav začne ples duhov?" vpraša Alja.
Marinka jo poboža po glavi. Marinka je vzgojiteljica v vrtcu.
"Ne bo več dolgo," reče, "in videla boš duhove, ki bodo lezli iz vseh kotov in špranj ..."
"Duhov se pa res ne bojim!" zatrjuje Anže. "Moja mama pravi, da jih v resnici sploh ni."
"No prav, če res tako misliš," reče Marinka.
Ko otroci pospravijo barve in čopiče, škarje, kartone, papirje in vse drugo, kar so potrebovali, prinesejo na sredo igralnice žimnice, na katerih spijo po kosilu.
Nenavadno pri tem pa je, da so kosilo pojedli že pred nekaj urami, zunaj pa je že trda tema!

Pravzaprav bi morala biti Alja pa tudi vsi drugi otroci že zdavnaj doma. Očistiti bi si morali zobe in nato zlesti v posteljo. A nocoj je vse drugače. Zobe si umivajo v vrtcu, v umivalnici ... Nocoj bodo v vrtcu vsi skupaj tudi prespali!
"A ste slišali Anžeta?" vpraša Pino. "Pravi, da se duhov sploh ne boji."
"Ah, on ne, jaz pa se jih bojim, ampak čisto majčkeno," prizna Alja. "Vem pa za trik, ki mi ga je zaupal moj oči."
"Kakšen trik?" nestrpno sprašuje Maruša.